Sara je v mikrofon ujela Nino Fekonja in Janeza Šepetavca, ki sta pri Studiu Dansa prva vodila swing tečaje.

S: Začnimo z osnovnim vprašanjem, in sicer kdaj ter kako sta se spoznala s swingom in lindy hopom.
Nina : Sedaj plešem že peto leto, začela pa sem, ko sem v Ljubljano prišla študirat. S prijateljico sva šli en večer na začetku študija ven na zabavo in naslednje jutro sem se očitno zbudila v postelji še v kavbojkah. V hlačnem žepu sem zatipala listek, ga izvlekla in prebrala: ‘Tečaj swinga; ne potrebujete partnerja!’ Letak sem pokazala prijateljici in obe sva se takoj navdušeno strinjali, da se ga udeleživa. Tako sva začeli plesati swing. Začeli smo s six-countom pri Sajlesu in kako leto je bil napredek bolj počasen, saj je bil to za naju bolj družaben dogodek. Na plesnih večerih, ki so tedaj potekali v baru Piano, sva zaplesali le kak ples ali dva. Takrat smo šli še bolj na pivo, kot plesat.
Potem je pa Janez začel plesati. Bil je začetnik, zelo zagnan in nas je stalno priganjal, tako da se je naše plesno znanje močno izboljšalo ter napredek pospešil. Kasneje sva od Sajlesa skupaj prešla na tečaj h Krištofu, ki je še vedno temeljil na six-countu s kakim dodanim swing-outom (eden izmed osnovnih elementov lindy hopa, op. a.), nazadnje pa sva se priključila Nejčevi skupini na lindy hopu.
Ker sva oba iz istih koncev, sva se nazadnje odločila, da bova začela s tečajem swinga v Brežicah, saj ga tam še ni bilo. Trajal je le eno leto, ker ni bilo zadostnega števila tečajnikov in nisva več redno prihajala domov iz Ljubljane. Potem pa naju je k sodelovanju povabil Studio Dansa, kjer še vedno vodiva dva tečaja. … In še naprej pleševa.

Janez: Sam sem se s swingom prvič srečal v Krškem, ko je prišla zasedba iz Ljubljane ter predstavila ta ples. Že dalj časa sem si želel nekaj plesati, a se nikdar nisem zares odločil za kak ples in se ga naučil. Tam so potem organizirali začetni tečaj, kjer smo se naučili osnove six-counta in kak obrat ali dva.
Zatem sem se v Ljubljani vpisal na tečaj. Hodil sem en tečaj za Nino, pridružil sem se marca, kar pomeni, da je od tega sedaj natanko štiri leta.Od tu naprej je pa že Nina povedala, kako je šlo. Jaz sem jo predvsem priganjal, da je začela malo več plesati na plesnih večerih. Po približno pol leta sva skupaj začela hoditi h Krištofu in nato k Nejcu. Ob tem sva šla aprila že na prvi festival, naslednje leto pa tudi na naš LSSF.

S: Kaj vaju je pa potem tako pritegnilo pri lindy hopu, da sta se usmerila predvsem vanj? V čem se po vajinem lindy razlikuje od drugih plesov?
N: Mislim, da si pri njem bolj svoboden. Koraki niso striktno določeni, ampak delaš po lastnem občutku in se odzivaš na to, kako te vodi partner. Midva sva na primer nekaj časa hodila tudi na standardne plese in tam so določeni koraki ter njihovo zaporedje, tako da se vse bolj ali manj ponavlja. Tu pa lahko izraziš sebe na svoj način. Meni se to zdi bolj zanimivo.
Ženske pa imamo še to prednost, da se ni potrebno posebno učiti korakov, saj te tako ali tako partner vodi [smeh]. Če te porine nazaj, stopiš nazaj. To se mi še posebno dopade [smeh].
J: Tudi meni je všeč svoboda tega plesa in dejstvo, da korake lahko mešaš čisto po svoje. Koreografije mi ne grejo ravno najbolje. Pa celo poudarili so, da mora soplesalka slediti. V srednji šoli so nas namreč učili, da so stvari točno določene in nič drugače. Če si jo napačno vodil ali pohodil, se je tako pritoževala, da nas niso tako učili in sem se zmotil.
N: Tu se resnično naučiš slediti in voditi, torej plesati v paru. … Ali pa morda samo jaz nisem nikdar dojela drugih plesov.
Obenem pa ne potrebuješ svojega partnerja, kar je bil v prvi vrsti razlog, da sem jaz sploh zečela plesati. Pa tudi, če prideš z njim, se potem ves čas menjavaš, saj se sicer naučiš partnerja, ne pa ples. To menjavanje je super stvar.
J: Če prideš s partnerjem, imaš potem nekaj časa mir pred njim [smeh].
Pa z ritjo ni treba migati pri swingu.


S: Kakšno je vajino mnenje o kombinaciji lindyja z ostalimi plesi? Bi to vzpodbujala, se vama zdi dobrodošlo, da se vanj vnašajo tudi elementi drugih stilov swinga in plesov izven njega?
J: Meni se to zdi super. Več kot znaš, več veljaš. Kar je drugih podzvrsti swinga, znotraj lindyja vsekakor znanje le-teh pride prav. Tako se tudi lažje prilagajaš glasbi. Če je glasba hitrejša, uporabiš korake balboe, če se upočasni, vpleteš prvine bluesa. S tem si torej razširiš repertoar.
Poleg tega ti lahko nekatere stvari pri plesu skozi določen stil lažje postanejo jasne. Če torej katere lekcije iz lindyja nisi povsem dobro dojel, se ti morda to razjasni skozi drug način.
Kar se zadeva plesov izven swinga, pa je nedvomno tudi dobrodošlo znanje. Opozoril bi le na to, da je potem potrebno znati ločevati. Naj dam primer cha-cha-cha, ki ima sicer podoben ritem kot lindy, a povsem drugačno izraznost. Torej, če plesalec zna cha-cha-cha in ostane v njem tudi pri swingu, ni dobro, se ne ujema.
N: Tako je, potem se nikdar ne nauči pravega tripple stepa (element v swingu, op. a.), ampak ostaja cha-cha-cha. Precej težko se je znebiti določenih gibov, ki se jih naučiš in postanejo del tvojega izraza.
J: Je torej dobrodošlo znati tudi druge stvari, ampak moraš znati selekcionirati, kaj vzeti in kaj opustiti v katerem trenutku. Ampak ko človek že dovolj dolgo pleše, se nauči tudi tega.
N: Sicer pa si v prvi vrsti plesalec, ne le lindy hopper, kar pomeni, da je široko znanje in poznavanje različnih stilov zgolj dobrodošlo.

S: Kaj pa glede glasbe? Sta zagovornika predvsem tiste originalne swing glasbe dvajsetih in trdesetih let dvajstetega stoletja, ali podpirata idejo uvajanja tudi različnih stilov sodobnejše glasbe?
N: Osebno mi je všeč stara glasba in rada plešem na pesmi, na katere se delajo tisti pravi lepi swing-outi in tripple stepi, a vendarle včasih pogrešam kak novodobni electro-swing, na primer ‘Caravan Palace’. Plesati na novejšo pop glasbo mi ni preveč v užitek. To mi bolj kliče po West-Coast (eden izmed stilov swinga, op. a.) six-countu, ki pa mi ni blizu.

S: Kaj pa bi rekla o sebi kot učiteljskem paru? Kaj lahko tečajniki pričakujejo od vaju in vajinih ur? Kaj je pri vama drugačnega, kaj je tisto, kar vaju zaznamuje, označi?
J: Super sva [smeh]!
N: Najboljši tečaji [smeh]!
Primerjava se z drugimi težko, saj ne veva, kako izgledajo tečaji drugih učiteljev. Sva pa nedvomno sproščena in mislim, da so najine ure zabavne. Z vsemi se poznamo in sva dostopna za vprašanja ter pomoč, saj vedno po tečaju še nekaj časa ostanemo skupaj in poklepetamo.
J: Sicer pa pri samem delu tečajnike posebej želiva naučiti te povezave med plesalcema.
N: Tako je, rada bi jih naučila plesati, ne da se naučijo zgolj posamezne slike. Ni tako pomembno, da pravilno stopajo in izvajajo določene korake, ampak da preprosto plešejo in imajo ta medsebojni stik.
J: Torej, da dobijo občutek za ples.

S: Ali so stvari, ki bi jih po vajinem novinec moral imeti, recimo temu po naravi? Nekateri se na primer bojijo, da ne znajo plesati, ali pa ne slišijo ritma. So to resnično prepreke?
N: Mislim, da ni nikakršnih preprek glede fizičnih zmogljivosti, sigurno pa mora biti človeku všeč ta glasba. Če mu ni všeč glasba, na katero pleše, ne bo užival in ne bo mogel zares zaplesati.
Sicer pa če lahko hodiš, lahko tudi plešeš, tako da je se vse ostalo možno rešiti.
J: Začetnik mora imeti predvsem željo. Torej željo po plesu, željo po tem, da zvadi tisto, kar mu ne gre in se zaveda, da več kot bo plesal, bolje mu bo šlo in hitreje se bo naučil. Če bo na tečaj hodil le iz obveze, ne bo dosti napredka.
N: Nekaj mora človeku biti všeč pri vsem skupaj, nekaj ga mora pritegniti in zadržati pri stvari.

S: Kaj bi priporočila plesalcem, ki pridejo do neke točke, ko se napredek ustavi in imajo občutek, da se več ne premaknejo naprej?
J: Rečeš: ‘Žal, to je to …’ [smeh].
N: Ne, na festival je treba! Ko se ti nič več ne da, ko misliš, da napredek ni več možen, moraš na festival in tam plesati z novimi ljudmi, iti na nove delavnice, kjer potem vidiš, koliko je še stvari, ki jih ne znaš in se jih še lahko naučiš, kar te pritegne in ti da motivacijo za korake naprej.
J: Ja, festivali so v vsakem primeru super stvar in vedno pomagajo. Če na festival ne moreš iti, pa lahko gledaš posnetke na YouTubeu. Sam tam večkrat iščem navdih za nove stvari. Volja in želja po napredku pa je, kot sem že rekel, temeljnega pomena.
Še en način je, da si človek vzame pavzo. Kako dolgo, je odvisno od posameznika. Zame je na primer že teden velik premor, nekdo pa si bo moral vzeti vsaj kak mesec. Pri sebi vidim, da po premoru z veliko večjim veseljem plešem in se lažje izražam. Preforsiranje je tudi tukaj možno. Po določenem časovnem obdobju pa potem vsak zase vidi – če pogreša ples, se bo vrnil, če ga ne, bo ostal doma. Kot posamezniku ustreza. … Ampak ponavadi se ljudje vrnejo [smeh].
S: Omenila sta festivale in delavnice v tujini. Zanima me, če po vajinem mnenju plesalec na le-teh dobi nekaj, česar v Sloveniji ne more.
N: Mislim, da ja, ker tam pleše z različnimi ljudmi, doživi različne stile, saj vsak pleše malo po svoje, s svojim izrazom. Nauči se nove stvari, zabava se, spoznava novo glasbo itd. Sama se vedno ogromno naučim ob takih priložnostih. Pa tu nimam v mislih toliko same korake in lekcije z delavnic, ampak predvsem stil plesa.
J: Festivali so v prvi vrsti pomembni zaradi stika s tujci. Delavnice so sicer dobrodošle, ampak to lahko dobiš tudi tukaj. Kar resnično pomaga, je srečanje z novo in drugačno sceno. Pri nas vsi nekako izhajamo iz iste šole in smo si podobni, ko greš drugam, pa vidiš, kaj vse še obstaja in se mora tvoje telo temu prilagoditi. Takrat resnično napreduješ.
Tu smo si vsi zelo podobni, nihče ne izstopa. Če že izstopa, se pa kmalu navadiš nanj in kmalu veš, kakšne gibe pričakovati od njega. Tako se pri vsaki tujki po otroško veselim: ‘Wiii, tujka!’ ker se bom naučil nečesa novega.

S: Kako pa vidva vidita slovensko swing sceno, ali kaj pogrešata pri nas?
J: Večinoma se mi naša swing scena zdi kar v redu. Morda bi lahko imeli še kak splošni swing večer v tednu več. Na primer ob četrtkih v tistih tednih, ko ni bluesa.
N: Mislim, da se naša scena kar razvija. Ob torkih v Uniona zadnje čase prihaja ogromno novih plesalcev, tako da že skoraj primanjkuje prostora, kar je super videti.
J: Kar se samega nivoja zadeva, pa z vidika sebe kot leaderja mislim, da so naše soplesalke, še posebno tiste malo bolj izkušene, zelo dobre. Predvsem glede na našo populacijo. Ostale so pa pač še v procesu učenja, kar je tudi dobro.
N: Enako bi rekla za naše plesalce.

S: Kakšen pa je vajin pogled na oblačilno kulturo. Tu so mnenja precej deljena, in sicer vintage oziroma dress code da ali ne. Kakšen je vajin odnos do te teme?
N: Midva nisva ljubitelja tega stila. Sama se včasih malo lepše uredim in oblečem kako krilo, prav vintage pa ne.
J: Jaz pa sem popolnoma izven tega. Zelena majica in kavbojke je zmagovalna kombinacija [smeh]. Sem že preizkusil, a se v obleki in suknjiču počutim neudobno in mislim, da v tem veliko slabše plešem, zato ne vidim smisla, zakaj bi se silil v ta stil, če ni potrebe po tem.
N: Če se človek že čez dan tako oblači, mu najbrž ne predstavlja težave v tem tudi plesati.
Le za kak nastop je morda vendarle dobro imeti kaj primernega, da se v tem lahko pokažeš pred publiko.

S: Za zaključek bi vaju prosila, da s svojimi besedami predata, kaj vama je pri vsej swing sceni najbolj prijetnega, kaj vaju prepriča, da še naprej vztrajata in kaj bi morda še omenila bodočim ter že obstoječim plesalcem.
J: Dekleta [smeh].
N: Morda res lahko najdeš partnerja.
Predstavlja pa tudi rekreacijo in sprostitev. Obenem predvsem dekleta lahko skozi ples pridobijo na samozavesti, vsaj zase lahko to rečem. Začneš se bolj izražati in se učiti nekaj, kar se rad učiš in ves čas napreduješ, saj nikdar ne prideš do točke, ko znaš vse. Vedno gre lahko še naprej.
Glasba je dobra. Razigrana in vesela. Ven greš in spoznavaš nove ljudi, a je drugače, kot iti v diskoteko, kjer se večina obiskovalcev napije in je to to. Tudi v tujino gremo in potujemo. To je način življenja. … Fino je.
J: Za moške je sigurno lahko motivacija, da je več deklet kot moških [smeh]. Zaradi dekleta sem tudi sam začel. Če ne drugega, ostanejo lepi spomini [smeh].
Sicer pa, ko plešem, pozabim na druge stvari. Takrat sem sproščen in mi je prijetno. Je zabava, vsak človek pa v življenju potrebuje sprostitev. Če je človeku všeč ples, swing, lindy vsekakor priporočam, saj je zelo svoboden in sproščen. … Pa še z ritjo ni treba migati [smeh].

Preberi si še Sarin intervju z Mihaelo in Nejcem!