Sara se pogovarja z ljudmi, ki prispevajo pomemben delež k slovenskemu swingu.
Za svoj prvi intervju si je izbrala Mihaelo Jurkovič in Nejca Zupana, učitelja, ki za mnoge slovenske plesalce pomenita prvi stik s swingom.

S: Za začetek vaju prosim, da na hitro povesta malo o sebi ter kako sta sploh prišla v stik z Lindy Hopom in se ga tako prijela, da ga sedaj tudi učita.
N: Jaz sem bil star 14 let, ko sem videl film Otroci swinga, film angleško-ameriško-češke produkcije, in sem bil fasciniran nad to mešanico giba ter super glasbe, poleg tega pa so vsi še super izgledali, ker so bili tako dobro oblečeni. Od takrat sem si želel to plesati. Sprva sem se malo vrtel okrog lastne osi ter skušal v Ljubljani najti tečaj swinga, a mi ni uspelo. Tako sem šel na delavnico v Anglijo in poleg tega še na neko delavnico, a se trenutno ne spomnim, katera je že bila. Tam sem se prvič v živo srečal s swingom. Obenem sem si kupil še set petih videokaset Frankieja Manninga (eden največjih plesalcev Lindy Hopa vseh časov, op. a.). Potem pa smo srečali Sajlesa (Američan, ki je prvi v Sloveniji učil swing op. a.) in ga prepričali, da nas začne učiti swing. Tako se je začelo.
M: Jaz sem bila ob koncu drugega letnika, malo preden so se začele počitnice, v centru Ljubljane, kjer so pred bivšo Samsaro zunaj plesali swing. Všeč mi je bila glasba in to, kako so se imeli fino. Nato me je mami jeseni peljala na Kodeljevo, kjer so tedaj potekali redni torkovi swing večeri. Dva tedna za tem pa se je začel tečaj v plesni šoli Buba.
Na Kodeljevem se mi je, ko je potekal tisti predstavitveni tečaj, prav dobro zdelo, ker sem edina v prvi uri do konca uspela narediti Paddy Cake (eden izmed plesnih elementov, op. a.) in je bil eden izmed učiteljev prav navdušen [smeh]. Potem sem šla pa v Bubo.

S: Takrat je bil torej še bolj six-count. Kako pa je potem prišlo do Lindyja?
M: Jaz sem se ga naučila v Bubi od Nejca.
N: Po tem, ko smo k Sajlesu mesec in pol hodili na tečaj six-counta, se nas je našlo nekaj, ki smo želeli malo skakati in se naučiti Lindy Hop. Ker nam tega ni nudil, smo takrat še naprej hodili na plesne večere, prekinili pa smo s tečajem. Nato pa so v Bubi izrazili željo po tečaju swinga, saj so se v tujini že srečali z njim. Povabili so me k sodelovanju. Sam sem jih usmeril k Sajlesu, saj sem bil mnenja, da je on bolj podkovan v tem kot jaz, a je vodja šole na vsak način hotela mene. Tako sem začel učiti pri njih. Začeli smo seveda s six-countom, saj je bilo to edino, kar sem takrat nekako znal. Čez čas, ko sem se tudi sam na tujih delavnicah učil Lindy Hop, pa sem začel učiti še to.

Foto: Boštjan Tacol

S: Zakaj pa ostajata zvesta Lindyju? V čem se po vajinem Lindy razlikuje od drugih plesov in stilov znotraj swinga? Kako bi najlažje nekomu razložila, zakaj Lindy in ne kaj drugega?
M: V primerjavi s six-countom po mojem mnenju Lindy dopušča toliko več ustvarjalnosti. Medtem ko se zdi six-count omejen, je pri Lindyju vedno možno iti še kam naprej. Več se dogaja.
N: Morda nisi pri six-countu omejen v izraznosti, ampak si omejen pri gibu, zato ker je six-count relativno na mestu, statičen.
M: Tu pa greš. … In glasba je druga. Meni je ta glasba bolj všeč.
N: Tako je, predvsem je glasba boljša. Obema nama je bolj všeč, ker je bolj avtentična, bolj swing. Glasba six-counta na primer je bolj na meji z rock’n’roll.
Balboo sem učil samo približno pol leta, ampak se sedaj oba z Mihaelo vse bolj spogledujeva tudi s tem stilom. Lahko rečem, da je pri vseh teh zvrsteh v osnovi največja razlika v glasbi in v principih gibanja. Pri balboi na primer je ves čas prisotna rotacija, pri Lindy Hopu pot, linije, medtem ko pri six-countu ni ne rotacije in ne linije, razen, če jih potenciraš do te mere, vendar si kljub vsemu bolj na mestu.
M: Obenem je v balboi več intimnega dogajanja, ki ga zaznavata le ti in tvoj soplesalec, medtem ko je Lindy bolj primeren za, recimo temu tako, razkazovanje. Če seveda želiš to, ni pa nujno, da je tak.

S: Kaj pa kombinacija Lindyja z drugimi plesi? Je mogoča, je dobrodošla? Tako znotraj swinga kot z drugimi plesi. Bi to priporočila?
N: Vsekakor! Vsaj jaz osebno.
M: Seveda, saj tako začneš razmišljati na drugačen način. Že sama balboa je meni osebno razširila pogled. Vse ostalo je sedaj postalo boljše, saj je tam tako drugače in potem lahko daš kaj novega v Lindy, ali pa se začneš gibati na nov način in je vse skupaj spet bolj zabavno.
N: Lahko rečemo, da smo na nek način plesalci swinga srake, saj krademo eden od drugega, ampak vsega, kar ukrademo, ne zaplešemo tako, kot je bilo v prvotni obliki in ne s takim karakterjem oziroma izraznostjo, ampak ‘poswingamo’, prevedemo v naš besednjak. Tudi če npr. iz balboe vzameš nek gib, ga ne zaplešeš enako, ker je toliko razlike med samimi zvrstmi znotraj swinga. Enako pa je dobrodošlo prevajanje iz drugih stilov plesa izven swinga.

S: Povejta sedaj še malo o tem, kako bi vidva sebe predstavila kot učiteljski par? V čem se vidva razlikujeta od drugih?
N: Sam ne morem povedati zase, lahko pa povem za Mihaelo [smeh].

S: Pa povejta eden za drugega.
N: Mislim, da imamo na naši plesni sceni veliko čudovitih plesalk. Z Mihaelo pa vendarle najraje učim v prvi vrsti zato, ker se dobro poznava, približno veva, kaj je drugemu všeč. Vendarle pa Mihaela vsakič še preseneča. To, kar mene najbolj navdušuje, je to, da me inspirira. Takrat, ko sem slabe volje, ali ne vem, kako bi se izrazil in v tistem trenutku nimam domišljije, samo Mihaelo pogledam in dobim navdih. V mojih očeh je to smisel Lindy Hopa. Oba plesalca imata namreč obenem toliko individualne besede, lahko sama povesta neodvisno eden od drugega in si dejansko podajata štafeto. Nekaj časa eden, nekaj časa drug in tako navdihujeta ter navdušujeta eden drugega. Mihaela to simbolizira.
M: Mene pa je Nejc v prvi vrsti ogromno naučil in mi je resnično v čast, da lahko z njim učim. Kot drugo je izvrsten pedagog. Tako ima, kadar jaz zamrznem, še vrsto stvari za povedati. Poleg tega mi je vedno izziv, ker se vsakič znova učim in s tem v resnici njemu kradem [smeh]. Obenem bi me lahko že neštetokrat nekam poslal, če lahko tako rečem, ko sem zoprna, pa me ni, za kar sem prav tako hvaležna [smeh]. Pa še v dobro voljo me pogosto spravi. Poleg tega ima še vedno toliko novih stvari, da kadar mi je kaj že brez smisla, rečem: ‘Waw, morda pa je nekaj novega. Morda mi pa vendarle ne gre tako slabo.’ Od njega dobim ogromno vzpodbude in  inspiracije. Preprosto fino mi je.

S: Kaj pa po vajinem mnenju potrebuje novinec pri Lindyju, torej če nekdo pride povsem na novo. Recimo, če izpostavim te dvome, ki se mnogim pojavljajo, da nimajo smisla za gib ali za ritem in podobno. So določene stvari, ki bi jih bilo vedarle dobro imeti?
N: Eno stvar pri nas plesalec nemudoma ima, je ni potrebno iskati in se mu je ni potrebno učiti. To je dobrodošlica, ki jo dobi s strani plesalcev. To se pravi, če si zainteresiran za swing, te bo takoj z navdušenjem sprejela ta množica ljudi. Pa ne samo s strani pedagogov, učiteljev, ampak so tu tudi ostali plesalci. Tako se avtomatično počutiš dobrodošlega.
Potem pa moraš uživati v procesu učenja. Ne sme se ti muditi, ne smeš si želeti, da boš naslednji teden že eden izmed najboljših plesalcev, ampak moraš v tem procesu uživati.
Tu ne gre le za ples. Ko enkrat začneš plesati swing, spoznaš toliko novih ljudi, da stvar postane večplastna. Nikdar ne gre le za glasbo ali ples, ampak tudi za druženje in marsikaj drugega.
M: Nov plesalec bi moral imeti tudi manj strahu pred tem, iti koga vprašat za ples. Ne se bati tistih, ki imajo malo več izkušenj. Raje to, da jih ima, izkoristi sebi v prid. To naj novinec raje vzame kot izziv, da gre lahko s takim plesat in naj se ne boji tega.
N: Tako je. Največ se tako ali tako naučiš na plesišču. Vaje so prvi korak, potem pa pride praksa, to, da greš ven in zaplešeš, kar si se naučil. Prakticiraš, vadiš in se ob tem zabavaš.
M: Še ena stvar, ki jo mora imeti začetnik, je toliko volje, da ostane na tečaju vsaj osem ur. To pravim zato, ker je resnično zanimivo videti, kako je prvo uro vse super, čez nekaj ur morda navdušenje malo uplahne, ker nič ne gre, začnejo se učiti tisti swing out (eden izmed osnovnih elementov Lindy Hopa, op. a.) in podobno, po osmih urah pa že nekaj znajo, obenem pa postanejo resnično dobra klapa. Hodijo skupaj na swing večere, na Facebooku vidiš, ko se srečujejo tudi izven teh dogodkov in so povezani. Meni se to zdi izvrstno! Dobro je, če vztraja vsaj eno to obdobje, ker vmes zagon sigurno malo pojenja.

S: To sem vaju tudi želela vprašati. Torej, kaj bi priporočila tistim, ki pridejo v takšno obdobje, ko se nič nikamor ne premakne in se človeku zdi, da ne more nikamor naprej?
M: Mislim, da je dobro vedeti, da se to vsem zgodi in je lahko cel mesec tak, ko se sam sebi zdiš res gnil in misliš, da ves čas plešeš enako ter upaš, da te nihče ne gleda, ker si sam sebi neznosno dolgočasen. Čez teden ti pa nekaj klikne in si ponovno poln idej.
Super je, če se veliko učiš, če si študent in se ti, ko prideš ven, noro dogaja [smeh]. Sicer pa … Ne vem … Greš naprej. Samo ne preprosto nehati.
Lahko gledaš kake videe, ali pa vse skupaj za nekaj časa popolnoma pustiš in odmisliš. Vsaj med tečajema. Potem pa spet prideš in je bolje.
N: To, kar je Mihaela rekla, se tako ali tako nanaša na vse stvari. Ko gre navzdol, moraš še bolj kopati, ne smeš pustiti stvari.
Glede na to, da sva midva v vlogi pedagoga, je pa tudi najina naloga, da v tem trenutku vidiva človeka in mu dava malo več vzpodbude ter ga s tem povzdigneva.

S: Se kdaj naveličata?
M: Ja. No, ne povsem, ampak …
N: Ja, so dnevi, ko bi morda raje počel kaj drugega, ampak so redki. Jaz lahko povsem mirno in iskreno rečem, da so redki ravno zato, ker imam to srečo, da učim z Mihaelo. Tudi takrat, ko mi je morda dolgčas, me vedno razveseli.

S: Kaj pa delavnice v tujini? So stvari, ki jih lahko samo drugje dobiš, pri nas pa ne?
M: Delavnica v tujini je po mojem mnenju povsem druga izkušnja, ker greš drugam, ven iz Slovenije, ker je toliko novih ljudi, ker je samo vzdušje drugačno, saj greš s tem namenom in si navdušen nad tem.
Sigurno so stvari, ki jih lahko dobiš samo drugje, ampak je odvisno, kdo uči.
Veliko je elementov, ki vplivajo na to izkušnjo delavnice v tujini.
N: Tako je. Se pravi spet ne gre samo za ples. So nove države, nova plesišča, nova mesta, nova poznanstva … Nova hrana [smeh].
Se pravi, je to nek dogodek. Zato pa tudi hodimo v tujino.
M: Ne greš se toliko naučit. To, ko si tako navdušen, ti toliko da, da še vse ostalo toliko bolje deluje in imaš več idej.
N: Točno to.

S: Kaj pa primerjava slovenske swing scene s tujo? Na kašnem nivoju jo vidva vidita? Morda kaj pogrešata pri nas?
M: Ko sem bila lani dalj časa v Berlinu, sem močno pogrešala slovensko sceno oziroma sem jo začela dosti bolj ceniti, ker ni slaba, resnično ni slaba. Oni imajo mnogo več delavnic kot mi, dosti bolj so angažirani, a se mi zdi, da smo mi na višjem nivoju. Je pa res, da je tam malo mlajša scena.
Isto je na Dunaju, čeprav je tam scena obstajala že pred našo.
N: Mi smo relativno zgodaj začeli in potem zares delali. Nekaj pedagogov se nas je res trudilo in vabilo nove ljudi.
Kar po mojem mnenju pri nas manjka več pedagogov. Več ljudi, ki bi kvalitetno učili in potem bi bila tudi scena večja.

S: Pa mislita, da je prostora še za nove učitelje in tečaje?
N: Mislim, da se vedno najde še prostora za nove tečaje. Kljub temu, da nekateri pravijo, da je razcvet swinga pri nas že mimo, se ne strinjam. Mislim, da še ni prišel pravi vrhunec. Ogromno je še plesalcev, ki so morda samo slišali za ta ples, ali pa imajo povsem napačno predstavo o njem in verjamem, da ko ga bodo zares doživeli, jih bo navdušil. Nisem še spoznal človeka, ki ne bi bil navdušen nad swingom. Četudi se ga ni nikdar več lotil, je ostal pozitiven spomin.

S: Ali pri nas pogrešata še katero izmed podzvrsti swinga? Katera od njih še ni dovolj razvita?
N: Osebno lahko rečeva, da ima balboa še dogo pot pred seboj pri nas. Hkrati pa tudi Lindy Hop, ki je sicer že opravil določeno pot. Medtem je balboa pri nas še relativno sveža stvar. Na balboi se bo torej lahko še marsikaj naredilo.
Nadalje je jazz giba kot takega in delavnic na to temo pri nas zelo malo. Poleg tega sem se sam malce navdušil tudi nad shagom, pa ga pri nas, kolikor jaz vem, plešejo kaki trije pari. Se pravi, je še marsikaj neraziskanega pri nas.

S: Dodala bi še vprašanje, ki se ga pogosto sliši v povezavi s swing sceno, pa me zanima, kaj si vidva mislita o tem, in sicer glede oblačilne kulture. Nekaterim se ta ‘vintage’ stil in razni ‘dress-codei’ nikakor ne dopadejo, nekateri so popolnoma v tem in jim je to nepogrešljivi del swing kulture. Kako pa je s tem pri vama?
N: To dobro pove, kako je swing raznolik. Toliko in toliko ljudi pride ven plesat in vsak prinese nekaj svojega ter lastno predstavo o tem, kaj bi swing moral biti. Je pa res, da sva imela oba z Mihaelo podoben odnos in nisva dala kaj dosti na oblačila. Kar mi je vendarle všeč, pa je, da na tej sceni velja neka kultura oblačenja. Torej, da ne prideš plesat v trenirki in razvlečeni majici, ampak se lepo oblečeš, saj je to v prvi vrsti spoštljivo do soplesalcev. Obenem imaš tako tudi sam drugačen občutek. Vsi poznamo rek, da obleka naredi človeka.
Ni se treba oblačiti v stilu vintage, ni se treba obnašati snobovsko, oblačiti samo v drage znamke, če se ljudje lepo oblečejo, pa je to vedno lepo videti.
M: Osebno resnično ne maram dress-codeov, mi je pa všeč vintage stil, če me nihče ne sili, da sem sama taka.

S: Za konec bi vaju prosila, da s svojimi besedami preneseta na bralce košček svojega navdušenja nad swingom. Kaj je tisto, kar vaju navdušuje na tej sceni, kaj vama je tako lepo, da vaju vedno znova prepriča, da vztrajata, vaju navdihuje in daje zagon?
N: Sam sem v osnovi pozitivna oseba in kar me pri swingu najbolj prepriča ter navdihuje, je ravno to, česar nisem videl še pri nobenem drugem plesu, in sicer da bi se ljudje ves čas smejali. Kamorkoli sem šel, kakršenkoli dogodek sem gledal, sem opazil, da se ljudje niso smejali. Lahko rečejo, da so neizmerno uživali in jim verjamem, ampak jaz sem še vedno tak otrok po duši, da enačim dobro voljo in navdušenje s smehom.
Na swingu so ljudje zajamčeno nasmejani in dobre volje. Tako da, če vam slučajno ne pomagajo Perseni ali kaka druga zdravila, pojdite na swing. Dobra volja je zagotovljena.
M: Res je. Dobra družba je. Ogromno različnih ljudi, pa nihče ni slab. Tu sem spoznala ljudi iz popolnoma različnih smeri delovanja v življenju, pa se mi vsi zdijo dobri. Morda ne v tej meri, da bi se z njimi redno družila, a vendarle dobri.
Sicer pa plešeš … Jaz se imam res dobro.
N: Gre za gib. … Tisti, ki pleše, ne misli slabo.

S: Ne pravijo tega navadno za petje [smeh]?
N: Ja, pa tudi za pitje vina in ostale dobre stvari v življenju [smeh].

Z Milko in Nejcem se je pogovarjala Sara.