Tokrat vam priporočamo branje Sarinega pogovora z Mojco in Marcelom.

S: Za začetek me zanima, koliko časa že plešeta in kako sta se spoznala s swingom ter znotraj tega Lindy Hopom.
Mo: Swing plešem sedaj že peto leto. V resnici sem se z njim spoznala nekako po nesreči. Želela sem se ukvarjati z neko vadbo, a je bilo na urah pilatesa že vse polno. Potem pa mi je mami povedala, da je na televiziji naletela na prispevek z gradu Kodeljevo, kjer so neki mladi navdušeno skakali in plesali swing. Mi je rekla, da bi bilo to sigurno ravno pravšnje zame. Tedaj sem si mislila: ‘Ples? Zame? Nikakor!’ Nazadnje sem se vendarle odločila, da poskusim. Preko ŠOU športa sem šla pogledat na tečaj k Sajlesu in že po prvi uri prišla domov popolnoma navdušena. Mami je imela prav. Tako se je začelo in po tem sem želela le še več in več in več. S prijateljico sva šli že po dveh urah tečaja six-counta na vikend delavnico, saj sva bili čisto v tem. Po dveh mesecih pa sem vzporedno začela hoditi še na lindy tečaj k Nejcu, saj sem slišala, da je super učitelj tega plesa.
Sajles nas je tako dobro znal sprostiti, da sem šla prvič na plesni večer že po prvi uri tečaja. Takrat smo se za obisk swing večera dogovorili znotraj naše skupine na tečaju, da nas ni bilo tako strah. Za tem pa sem redno hodila na večere.
Ma: Začel sem leta 2005, torej bo sedaj sedmo leto.
Prijateljica me je vsak torek klicala in me spraševala: ‘Živijo, prideš na swing?’ in moj odgovor je bil vsakič odločen ne. Pet tednov po vrsti se je to ponavljalo in odgovor je bil vsakič isti. Dokler ni enkrat vprašala: ‘Prideš na pivo?’ Takrat sem prišel [smeh].
Ko sem ga doživel v živo, sem videl, da ta swing sploh ni nekaj hudega in sem začel hoditi kar redno vsak torek. To je bilo poleti, septembra pa sem se vpisal k Sajlesu na tečaj. V enem letu sem prešel na napredni nivo in vmes sem se udeležil še lindy hop delavnic v tujini. Nato smo počasi tudi sami začeli vabiti tuje učitelje v Slovenijo, na primer kot prvega Andrewa Suttona (ZDA, op. a.), in pomagali organizirati stvari na naši sceni.
Lindy hop se je nekako začel ravno s to delavnico, ki jo je vodil Andrew. Za tem smo videli, da bo potrebno ustanoviti društvo in začeti promovirati lindy hop. Tako so se stvari začele odvijati in s tem je bilo potrebno začeti tudi učiti.

S: Zakaj pa sta se izmed vseh plesov in potem stilov znotraj swinga usmerila ravno v lindy hop?
Ma: Meni je swing v splošnem všeč zato, ker nima tako izrazite forme, kot jo imajo bolj standardni plesi, kot sta na primer valček ali fox trot. Pri njih imaš točno določeno pozicijo, zaradi česar se mi zdi, da te po dveh plesih že vse boli. Obenem je bolj ekspresiven.
Poleg tega me je, ko sem prvič prišel na Kodeljevo, najprej pritegnila oblačilna kultura. Tam praktično ni bilo obiskovalca, ki se ne bi uredil. To se pravi, da so fantje prišli s kravatami, metuljčki, naramnicami, klobuki, pravimi čevlji, oblečeni v hlače na rob. Dekleta pa v raznih krilih in primernih čeveljcih. Torej lepo oblečeni.
Lindy hop se mi je potem v primerjavi s pred tem že znanim six-countom zdel njegova nadgradnja, naslednja stopnja. Poleg teh dveh sem sam malo bolje spoznal le še balboo in nekaj shagea, a mi je lindy še najbolj pisan na kožo.
Mo: Mislim, da me je swing v osnovi pritegnil zato, ker se mi je, tudi zahvaljujoč Sajlesu, zdel ples, ki se ga dejansko lahko naučim. Sama sem namreč verjela, da se ne znam gibati na plesni način. On pa je lekcije podajal na tako preprost način, da nam je vsem dal vedeti, da se tega vsak lahko nauči in nam je potem res šlo. Takrat sem spoznala, da že celo življenje hrepenim po tem, da bi se gibala na tak, na plesni način. Sem namreč velika odvisnica od glasbe in jo rada izražam na sto in en način. Ta mi je manjkal.
Za tem sem razvila to obsesijo. Zaljubila sem se v glasbo. Že takoj mi je bila veliko bolj pri srcu starejša glasba in enostavno sem čutila, da kliče po nekem drugačnem plesu.
Ko sem prvič videla lindy hop, sem mislila, da je to neka zelo zapletena oblika six-counta [smeh]. To je bilo na tisti vikend delavnici, ki je potekala po moji drugi uri pri Sajlesu. Učitelj Dax in njegova soplesalka sta se pred začetkom ure začela ogrevati, jaz pa sem ju medtem navdušeno gledala, kakšne variacije delata v six-countu in si ob tem mislila, da tudi sama želim to znati. Tako sem prvič prišla v stik z lindy hopom. Niti na You Tube-u ga prej nisem zasledila. Videla sem ga v živo in bil mi je neverjetno naraven, zanimiv, igriv, resnično super. Želela sem znati ta ples, ob tem pa mi je bila še glasba odlična. Ker se mi zdi tako svoboden, naraven, sproščen, ker dopušča toliko svobode tudi tistemu, ki načeloma sledi, in zaradi glasbe, mi je še danes tako pri srcu.
Lindy hop je ples, ki zelo spominja na pogovor. Hkrati si zelo v stiku sam s seboj in obenem s partnerjem. Če manjka eno ali drugo, je že malo manj kvaliteten, kot bi lahko bil. Je igriva svoboda.
Pa še nekaj je, za kar ne vem, če se je še komu zgodilo. Ko sem začela plesati lindy hop, sem začutila, da sem zares postala prijateljica s svojim telesom. Ženske smo namreč nagnjene  k temu, da ga dojemamo kot okrasek, ko sem začela plesati lindy, pa sem dojela, da je moje telo orodje. Čudovito orodje, ki mi služi, a ne samo zato, da se sama izražam, ampak na tak način lahko pridem tudi v stik z drugim človekom. Takega stika še nisem poznala. Poznala sem pogovor, čustva, mimiko obraza, tega pa še ne. To je bil povsem nov stik s seboj, soplesalcem in širšo okolico ostalih plesalcev. To je ples, ki ti da ogromno svobode, obenem pa neverjetne občutek intime.

S: Kaj pa si mislita o kombinaciji lindyja z ostalimi plesi? Bi to vzpodbujala, se vama zdi dobrodošlo, da se vanj vnašajo tudi elementi drugih plesov?
Mo: Absolutno. Tudi sami se, če je le priložnost, izobražujemo tudi v drugih plesnih zvrsteh.
Ma: Definitivno. Sam se sicer z drugimi plesi, razen drugimi zvrstmi swinga, sicer bolj slabo poznam, a se mi zdi dobrodošlo, da se plesalci drugih plesov naučijo lindy in vanj vnašajo nove elemente. Vedno je dobrodošlo, da iščemo nove stvari in načine v plesu.

S: Sedaj bi vaju povprašala še o vama kot učiteljskem paru. Kaj je pri vama drugačnega, kaj lahko tečajniki pričakujejo od vaju, vajinega dela in vajinih ur? Kaj je tisto, kar vaju zaznamuje?
Ma: To je težko vprašanje, ker ne poznam tako dobro dela drugih učiteljev.
Mo: Tu imam jaz srečo, da sem že učila v parih z drugimi učitelji, tako da si morda lažje predstavljam.
Sicer je v prvi vrsti energija pri vsakem učiteljskem paru odvisna od kemije, ki deluje med človekoma. In kar je meni najbolj všeč pri nama z Marcelom, je, da rada narediva ozračje lahkotno. Ključna beseda pri nama je humor. Velikokrat se šaliva in tečajniki se na to zelo odzivajo. Še posebno na začetku. Malo nerodno je namreč, če ne poznaš skupine, posebno, če prideš sam brez para. Mislim, da je to tisto, kar uspešno prebije led.
Obenem sva, čeprav se dela, z delom mila. Z Marcelom resnično najprej želiva ustvariti to lahkotno ozračje, ko vidiva, kakšna je skupina in kakšne so njihove želje, pa se temu prilagodiva. Želiva oblikovati sproščen in zabaven tečaj.

S: Nekateri se bojijo začeti plesati. Tudi sama si rekla, Mojca, da si bila sprva prepričana, da se ne znaš gibati. Je to resnično tako pomembno? Ali so stvari, ki bi jih novinec moral imeti, recimo temu po naravi? Ali pa je vsak človek že vsaj nek del potenciala?
Ma: Osebno sem mnenja, da če znaš hoditi, znaš tudi plesati, zato je vsak del potenciala. Vsaj kar se zadeva swing. Začetni strah ni nič posebnega, vsi smo se bali začeti.
Res je, da so nekateri ljudje morda motorično manj izraženi, a tudi taki z malo več volje, dela in morda časa relativno brez težav pridejo do točke, ko povsem normalno zaplešejo.
Mo: Če ima človek te težave, zelo pomaga, da posluša to glasbo. Če je ritem v ušesih, je tudi lažje v telesu.
Sicer pa smo že imeli primere, da je tečajnik prišel na tečaj z dvema levima nogama in odšel eden izmed boljših.
Ma: Je pa res, da so tudi taki, ki so prišli z dvema levima nogama in odšli najslabši, saj eni imajo voljo, drugi pa jo izgubijo, ker jim ne gre. Vztrajnost je pomembna.

S: Kaj pa, če nekdo izgubi voljo vmes, ker ima občutek, da je prišel do nivoja, kjer ne gre naprej? Vsakemu se dogaja, da se stvari na začetku razvijajo, potem pa se ustavijo. Kaj tedaj?
Ma: To je povsem običajno in se krivuljo tega procesa da celo lepo narisati. Na začetku greš strmo gor, potem si nekaj časa v ravni liniji, potem pa spet strmo gor. Taka je navadno pot napredka.
To se vedno dogaja in to dogajanje skušava pri delu s tečajniki tudi zaznati ter jih, ko se zgodi, dodatno motivirati. Zdi pa se mi, da se to vendarle na tečajih ne dogaja tako zelo pogosto, ker skupina vedno vključuje tri osebnosti, in sicer entuziasta, ‘zafrkanta’ in dve levi nogi. Te tri osebnosti so lahko trije ljudje, ali pa združene v eni sami osebi. Predvsem entuziasti največ naredijo za vzdušje v skupini. Midva sva namreč lahko še tako navdušena, a sva vendarle na drugi strani. V očeh tečajnikov sva pač učitelja in torej znava, sva na nek način ločena od njih. Če entuziasti peljejo skupino naprej s svojim zagonom in navdušenjem, pa ni občutka, da bi kdo omahoval v misli, da ni tako dober. Še posebno ne na začetku. Morda je to bolj izrazito na nivoju ljudi, ki plešejo že nekaj let. Ti pogovori potem potekajo bolj izven tečaja, ena na ena.
Mo: Osebno se mi zdi pomemben osebni pristop na tečajih. Skupine namreč niso tako zelo velike. Tako lahko opaziš entuziasta in takrat je pomembno, da se ukvarjaš z njim. To ne pomeni, da bi bil učiteljev najljubši učenec, ampak mu daš občutek, da je lahko del nečesa. Tu, na swingu, smo namreč vsi del ene velike družine. Tudi učitelji v resnici nismo tako zelo odmaknjeni od tečajnikov, vsaj bilo naj bi tako in čez čas čedalje bolj tako postaja. Če opaziva entuziasta na tečaju, mu tako včasih med uro na hitro dava še malo dodatnega materiala, da mu ni dolgčas. Na drugi strani pa tistemu, ki mu ne gre, malo bolj diskretno, da se ne bi počutil neudobno in izpostavljenega, dodatno pomagava. To nama pomeni osebni pristop.
Ma: Obenem pa na vsakem tečaju celo večkrat vzpodbujava tečajnike, naj postavljajo vprašanja in prosijo za pomoč, če jo potrebujejo. Zanjo lahko prosijo na tečajih, preko elektronske pošte, lahko se dobimo tudi izven ur, ali pa petnajst minut pred njimi. Vedno sva odprta. To ni zgolj fraza, ampak tako zares misliva.
Mo: Predvsem pa vedno poudarjava, da je temeljnega pomena to, da se imamo fino. Če kaj ne gre najbolje, se ne preveč obremenjevati s tem.

S: Pa se kdaj naveličata?
Ma: Ne še. Meni je vedno dobro iti na tečaj. Če ne drugega, tako uidem iz službe [smeh].
Resno, nisem še opazil, da bi mi bilo težko. Razumljivo je, da imamo vsi dobre in slabe dneve, ampak da bi imel kdaj dosti vsega, se še ni zgodilo.
Mo: Res, po tolikih letih še ne. Sama opazim le, da grem, ko sem pod stresom, malo težje na tečaj, potem pa sem res hvaležna, da ga imam, ker se tam lahko odklopim in se imamo fino. Vedno se imamo dobro.

S: Kaj pa je na splošno na swing sceni, kar vaju po tolikih letih še vedno pritegne in rada prideta na dogodke, zaplešeta in vama je super?
Ma: Osebno gledam z več vidikov. Prvi je skozi oči učitelja, saj je res prijetno videti nekoga, ki se uči, ali pa se je učil pri tebi in ga vidiš, kako napreduje. To je prvo ter v mojih očeh najbolj pomembno.
S stališča plesalca, pa me pritegne sam ples in izpopolnjevanje v njem. Na primer gledanje posnetkov na You Tubeu in njihovo preučevanje, treningi, vaje. Nenazadnje pa tudi druženje samo po sebi.
Mo: Istočasno, kot sem se zaljubila v ta ples, sem se zaljubila tudi v swing družbo. Še nikdar nikjer nisem na kupu videla toliko sproščenih in odprtih ljudi. Mislim, da ta glasba in ples enostavno k sebi privlačita take ljudi. Težko najdeš tečne ljudi na swingu, če naj tako rečem. Sami pozitivni ljudje so tu.
Obenem se mi je takoj na začetku zdela ideja žuranja brez alkohola naravnost odlična. Meni alkohol namreč nikdar ni ustrezal. Tu pa je bil vedno žur in to super žur brez alkohola. To mi je bilo fantastično.
Poleg tega pa še to, da smo vedno aktivni. Sama sem namreč malo hiperaktivna in tu se vedno nekaj dogaja. Če se ne pleše, se hodi ven, organizirajo se kake dodatne stvari, potujemo po Sloveniji in po svetu. Enostavno je tu vesela, pozitivna, odprta družba in tudi ples je tak.

S: Ko si že ravno omenila tujino, me zanima, če so stvari, ki jih človek lahko dobi le na delavnicah v tujini, pa jih pri nas ne more. Oziroma kaj je prednost tega, da gre plesalec na dogodke v tujino?
Mo: Ja, so stvari, ki se jih lahko dobi le v tujini, vendar ne na določenem mestu, ampak je pomembno enostavno to, da greš ven, da plešeš z različnimi ljudmi … izkušnje.
Ma: Širino dobiš. Definitivno. Slovenija je majhen trg, vsega skupaj nas je približno deset učiteljev, od desetih učiteljev pa se lahko naučiš le desetih principov. Vsak namreč izhaja iz sebe in dela tako, kot sam razume ples. Jaz na primer vem, kaj je meni pomembno in na tak način tudi podajam znanje. V tujini pa je cela vrsta učiteljev in vsak ima nekaj svojega. Tu gre za razbijanje ideje, da je pri plesu pravilno le to, kar jaz pokažem in nič drugega.
Nekoč sem slišal za delavnico, kjer so se tega načrtno lotili. Tako so se prvo uro učili načina A, naslednjo uro pa načina B, ki je bil popolno nasprotje načinu A. Kaj je torej prav? Na kratko povedano, od ene do druge skrajnosti je vse prav, važno je le, da se ti izide. Zato je vedno dobro iti v tujino, ali pa dovoliti, da tujina pride k nam.
Predvsem pa je pomemben ples z različnimi ljudmi. Če se Slovenci družimo le s Slovenci, ta voda postane malo kalna. Vsi postanemo enaki. Če hodiš ven in prineseš kaj novega, pa začutiš, da so tudi druge stvari. Točno se vidi, ko nek tujec pride k nam. Prepoznaš, da ne paše v ta prostor. To je ta raznolikost, ki jo potrebujemo.
To sem doživel pred nekaj leti, ko smo šli na ‘Swing Crash’ k jezeru Como (eden izmed festivalov, op. a.). Ob našem prvem obisku sem tam videl same Vincenze (eden izmed italijanskih plesalcev in učiteljev swinga, op. a.). Se pravi, je bil original Vincenzo in vsi ostali plesalci, ki so bili njegova kopija. Povsem normalno je, da nekje, pri nekom, začneš, se sprva orientiraš po njegovem stilu, a potem se je potrebno čim bolj širiti. V Como sem potem še nekajkrat šel ter videl te iste plesalce, ki so šli naprej, se spreminjali in to je super stvar.
Mo: Ko plešeš, ves čas iščeš svoj izraz, in če veliko potuješ, srečuješ vrsto ogledal in vsako je drugače ukrivljeno. Tako šele v večjem prostoru lahko vidiš, kateri izraz ti najbolj ustreza, ali pa v katerem trenutku ti je kateri izraz najbližje.

S: Se vama zdi, da glede na število plesalcev in stopnjo zanimanja za swing tečaje pri nas še manjka učiteljev, je še prostora za nove?
Mo: Mislim, da je za njih še prostora predvsem po drugih koncih Slovenije. Tudi v Ljubljani bi lahko še kdo prišel, ampak še posebno drugod. Večkrat nas kličejo iz drugih mest, če bi prišli in takrat bi nam posebno prav prišel kdo, ki je bližje. Na primer Koper, Celje.
Ma: Mislim, da je še nekaj prostora, predvsem pa je pomembno, da se ohranja kvaliteta. Temeljnega pomena pri učitelju se mi zdi, da v osnovi razume ples, za kaj gre, potem pa šele reče, da če je potreba po tem, ga bo tudi učil.
Mo: Ja, zanimanja je dovolj in meni bi bilo všeč, da še kdo začne poučevati, ampak se strinjam, da mora biti to nekdo, ki se zaveda odgovornosti, ki pride s tem. Torej, da ne gre na tečaj, ga odvodi in je to to, ampak se obenem zaveda tudi odgovornosti, ki jo s tem prevzame, se izpopolnjuje in izobražuje.
Ma: Tu je vprašanje stališča, s katerega gleda človek. Bi imel tečaj zato, da bi te vsi poznali in hvalili oziroma da bi zaslužil, ali pa ker ti je do tega, da se scena razširi, da pridejo novi ljudje na večere in se ljudem to res dopade.
Jaz osebno, in verjamem, da Mojca deli to mnenje, bom najbolj vesel, ko bom lahko prišel na tečaj in rekel: ‘Fantje in punce, jaz vas nimam več kaj naučiti, ker vam je jasno, kaj delate.’ Vedno se sicer da še kaj naučiti, a kar želim reči je, da želim, da tehnično ne bi več potrebovali mene, ki bi jim razložil stvari. Da mi ne bi več postavljali vprašanj v smislu, kam stopijo z desno nogo na določeno dobo. Že večkrat sem jim rekel, da jo zaradi mene lahko dvignejo visoko v zrak, če želijo. Če ti uspe vse odvoditi, je meni popolnoma vseeno, kje imaš desno ali levo nogo. Ko ljudje pridejo z mojega tečaja po dveh, štirih, ali pa desetih letih, si ne želim, da naštejejo nekaj tisoč gibov, ki smo se jih učili. Mnogo bolj mi je v zadovoljstvo, da jih naučim recimo tristo najbolj osnovnih in razširjenih gibov in to razumejo. Da vejo, kaj hočeva povedati s to ‘elastiko’ ali ‘kontaktom’. Da dojamejo in rečejo: ‘Aja, to je to!’
Tako, kot sem se sam nekega jutra zbudil in rekel: ‘Meni je jasno.’ Ne vem, kaj se je zgodilo. To sem nekoč povedal na tečaju in so me vsi spraševali za recept, a ga ne poznam, ker se je to preprosto zgodilo samo od sebe. Klik.
To bi jaz rad vcepil tečajnikom. Učijo se lahko potem tudi z You Tubea, ali pa DVD trikrat pogledajo in jim je jasno. Meni je to važno. Ne, da bom na svojih učencih služil. Če bi to želel, bi morda šel na kako drugo tržišče. Res bi to rad enkrat doživel. Saj jim lahko potem še naprej kažem določene gibe, ki jih jaz delam, oni pa morda še ne. Ampak, da bi razumeli osnovo. Da me vidijo na plesišču narediti nek gib in ga potem sami lahko naštudirajo. Da bi prišli do točke, ko bi sami lahko naprej raziskovali. To je važno.

S: Naslednje vprašanje se spet delno navezuje na tujino. Zanima me namreč, kako vidva vidita slovensko swing sceno v primerjavi s tujo. Na kakšnem nivoju je in kaj morda še pogrešata pri nas?
Mo: Sama bi rekla in tudi od tujcev to slišim, da je kar dobra. Je nekje na višji strani nekega sredinskega nivoja. Sicer ni tako visoko, kot so na primer Francoska, Ukrajinska ali Ruska, ampak oni so obenem veliko večji od nas in imajo dosti starejšo swing sceno.
Pri nas mi je všeč, da ‘smo za akcijo’. Radi potujemo in radi poizkušamo nove stvari.
Ma: Sam pogrešam širši interes. Ker to, kar je Mojca rekla, se mi zdi, da v veliki meri velja vedno za iste ljudi. Novi zraven prihajajo res počasi.
Sicer pa se strinjam, da smo kar dobri, a bi vseeno lahko bili tudi boljši. Če naj namreč naredim nekakšno revizijo razvoja slovenske swing scene in za ponazoritev uporabim Andrewa Suttona, ki sem ga že omenjal. On je bil namreč pri nas že tedaj, ko še nismo poznali drugega kot six-count in se mu je neznansko zabavno zdelo, kolikokrat v večeru je videl Paddy Cake (eden izmed plesnih elementov, op. a.). Povedal nam je, da se tega v resnici nikjer pri lindy hoperjih ne vidi. Potem pa sem mu čez dve leti, ko je ponovno pri nas vodil delavnico, na poti z letališča rekel, da me prav zanima, kaj si bo o naši sceni mislil po tokratnem obisku. Ob odhodu mi je zaupal, da se je pri nas pokazal nenormalen napredek.
Ampak takrat je bil to odsev tega, da nas je bilo nekaj velikih navdušencev, ki smo resnično živeli za to. Ta napredek se je nekako kazal še kako leto po tem, sedaj pa se mi zdi, da malo stagniramo. Tako pa spet pridemo do tiste kalne vode.
Mo: Sama bi dodala še eno stvar, ki jo pogrešam pri nas, a se ne navezuje toliko na sam ples. To je namreč pomanjkanje zanimanja za glasbo. Zdi se mi, da bi naša scena lahko naredila malo večji korak naprej, če bi ljudje začeli bolj poslušati to glasbo. Še vedno se namreč dogaja, da ljudje plešejo povsem mimo nje. In to ne začetniki, za katere je to absolutno razumljivo, ampak to vidim tudi pri takih, ki plešejo že dolgo časa. To pomeni, da delajo popolnoma iste stvari, ne glede na to, kakšna je glasba. Je to Duke Elington, ali pa nek sodobni pop. To je edina stvar, ki jo kot učiteljica lahko izpostavim, da me razžalosti, celo razočara.
To je res moje osebno mnenje, a mislim, da sta pri lindyju ples in glasba tako zelo prepletena, da delujeta skupaj in se razvijata eden ob drugem. Poznam primer nekega fanta, ki potrjuje, da se lahko pokaže ogromen napredek že samo s tem, če človek začuti in zaživi to glasbo. Res, da se je ta fant že prej aktivno ukvarjal s športom in je tako že bil v stiku s svojim telesom, obenem ima tudi dober ritem. A vendarle je velik ljubitelj glasbe in me je takoj, ko je začel plesati, prosil za mojo celotno zbirko swing glasbe. Tako je sedaj, čeprav pleše zelo kratek čas, že eden boljših plesalcev na slovenski swing sceni, ker ko pleše, pleše z glasbo.
Mislim, da bi to marsikomu, posebno takemu, ki stagnira, pomagalo narediti korak naprej.

S: Pa se vama zdi dobro, da se tu uvaja tudi sodobno glasbo, ali sta zagovornika tiste originalne starejše swing glasbe?
Mo: Žal sem toliko lindy hoperka, da moram reči, da je potrebno plesati na staro swing glasbo. Pravzaprav je bolj logično plesati na to glasbo, ker narekuje ta ples. Ritem je tak in poudarki sami kličejo k temu, da se izraziš z različnimi elementi.
Ma: Prilagojena sta eden drugemu, saj sta se ples in glasba razvijala skupaj. Bilo je nekaj pesmi v zadnjih desetih letih – mogoče tri –, ki so ustrezale temu plesu. Nekako je lindy sicer možno plesati tudi na drugo glasbo, ampak meni ne ustreza.
Seveda se je predvsem na začetku naše navdušenje nad tem plesom kazalo tudi tako, da smo ga plesali na vse. Tako lindy hop kot balboo ali kaj drugega. Ampak to je bilo predvsem to navdušenje. Ne bi pa želel biti cel večer na dogodku s tako glasbo in plesati.
Mo: Se strinjam. Dokler je zabava in hec, seveda, a če govorimo o nekem plesnem napredku, pa težko. Sama ne čutim te glasbe in se ne morem plesno izraziti na način, kot se lahko izrazim na glasbo iz dvajsetih, tridesetih. Torej se lahko vrti sodobno glasbo, če si ljudje to želijo, a za sam plesni napredek menim, da to ni dobro. Vsaj ne, če je tega veliko. Ta glasba ti ne da impulza, da bi se na določen način odzval, ideje so drugačne. Ni isto.
Sama pri lindy hopu težje začutim sodobno glasbo. Najverjetneje je lažje na primer pri West-Coast swingu in mislim, da se le-tega večkrat pleše na sodobno glasbo. A to je povsem nekaj drugega.

S: Prosila bi vaju, da zaključita s povsem svojimi besedami, ki naj povzamejo košček vajinega navdušenja nad lindyjem, swingom. Nekaj kar bi želela predati že obstoječim ali bodočim plesalcem.
Mo: Nenazadnje smo tu vsi zato, da se imamo fino. To je v mojih očeh bistvo vsega.
V svetu, ki vse bolj spominja na velik stroj, v katerem se morajo kolesca vrteti ne glede na vse, je to mesto, kjer lahko sproščamo svojo kreativno energijo. Pa ne samo, da jo lahko sproščamo, ampak smo tudi sprejeti. Občutek imam, da se v tej skupnosti, vsaj v Sloveniji, vsi bolj ali manj sprejemamo takšne, kot smo.
Ma: Tudi sam sem želel to povedati. V splošnem se mi zdi, da ta naša lindy hop ali swing skupnost sprejema. Pred tem sem imel, ko sem v petek ali soboto zahajal v klube ali lokale, občutek, da te ljudje ves čas ocenjujejo, kako si oblečen, ali celo s kakšnim avtom prideš. Torej po teh materialnih dobrinah. Tu pa tega ni. Če naj karikiram, lahko bi bil plačanec, ki je ravno prišel z opravljenega dela, si šel umit roke, prišel do plesišča, v naslednjem trenutku pa bi do tebe že stopila plesalka in ti rekla: ‘Greva plesat.’ [smeh].
Ko si na swingu, se pokažejo dobre lastnosti. Torej preprosto – go out and dance.
Mogoče se pa zavohamo sami taki [smeh]. Res je, da so tudi tu takšni in drugačni, ampak nekaj nam je očitno skupnega. Morda pa samo želimo tudi drugim pokazati, da je fino in to ni nek ples, kjer je vse določeno, kako mora biti. V resnici lahko prideš samo na pivo, lahko plešeš cel večer, lahko plešeš samo z enim soplesalcem. Ni pravil. Preprosto fino je in to morda res želimo pokazati tudi navzven ter razširiti to dobro voljo. Že Dawn Hampton je rekla, da če bi vsi samo enkrat prišli v Herräng (eden največjih festivalov, ki poleti poteka na Švedskem, op. a.), na svetu ne bi bilo vojn.