Med zvrsti swing spada tudi blues. Tako vam tokrat predstavljamo Sabino in Aleša, ki delita znanje bluesa na naših delavnicah.

S: Začnimo z vprašanjem, koliko časa plešeta in kako sta se spoznala z bluesom.
Sab: Oba sva začela spomladi 2005. Sama sem se s swingom srečala dva plesna večera, torej dva torka pred Alešem. To je bilo na Kodeljevem, kjer se je takrat plesalo six-count, kateremu se je kasneje pridružil lindy hop. Če se prav spomnim, pa sem se z bluesom spoznala leta 2007 na eni izmed delavnic v Budimpešti.

A: Pravzaprav blues plešem že kar pomnim. Vedno sem nekaj … ustvarjal in poskušal [smeh]. Včasih se je med večerom lindy hopa zavrtela glasba, ki ni ustrezala lindyju. Tako sem si moral kaj sam izmisliti in to je bilo nekaj podobnega bluesu. Prav s terminom blues pa sem se prvič srečal v Herrängu leta 2007.

S: Kako sta se potem odločila, da bo vajina glavna usmeritev ravno blues?
Sab: Ker sva bila edina, ki sva se poskušala gibati v blues ritmih, me je Nejc prepričeval, naj začneva z delavnicami na to temo. Tako smo se začeli pogovarjati o tem, kako bi stvar zastavili in izvedli.

A: Nato sem povsem po naključju izvedel za blues delavnico v Budimpešti. To je bilo leta 2008. Odločil sem se, da se je udeležim. Po tej delavnici najino znanje sicer ni bilo bogato, imela pa sva ga več kot kdorkoli drug v Sloveniji. Jasno je bilo, da če ne bova midva naredila koraka naprej na tem področju, ga ne bo nihče. Začela sva z dvomesečnim tečajem, saj sva želela, da se tudi pri nas spozna to zvrst plesa.

S: Blues je ena izmed podzvrsti swinga, a če ga primerjamo z drugimi stili, na primer lindy hopom in six-countom, se vendarle zdi precej drugačen. Kakšne so skupne točke teh zvrsti in kje se razlikujejo?
A: V prvi vrsti je njihova skupna točka okolje, iz katerega izhajajo. Plesali so ga isti ljudje. Pa seveda glasba, isti glasbeni temelji, torej jazz. Res, da se swing in blues glasba precej razlikujeta, a vendarle so temelji skupni.

S: Naj zmotim z vprašanjem, ali se za blues ples sploh ve, od kod in kdaj izvira? Pri lindy hopu na primer je to dokaj jasno, torej konec dvajsetih in trideseta leta 20. stoletja, bolj ali manj v Savoy plesni dvorani in Harlemu. Tudi za blues glasbo se povsem natančno ne ve, kje in kako se je razvila. Njene začetke sicer postavljajo na jug ZDA in jih povezujejo predvsem s sužnji in plantažami. Predvsem pa se je začel razvijati že dosti pred 20. stoletjem.
Sab: Tako je. Tudi blues kot ples, ki ga poznamo danes, se je začel razvijati med sužnji na plantažah in že pred 20. stoletjem.

A: Lindy je bil predvsem ples, namenjen publiki in je bil povezan s plesnimi dvoranami. Razvil se je malo kasneje. Predvsem pa ga tako dobro danes poznamo, ker so ga spoznali ter prevzeli tudi belci in ga uspešno promovirali. Medtem pa je bil blues bolj intimen ples, ki ga črnska populacija ni plesala in predstavljala na velikih odrih.

Sab: Vse to je povezano tudi s samo blues glasbo. Le-ta je bolj izpovedna, pripoveduje o občutkih, notranjih osebnih doživetjih, o posameznikovem osebnem doživljanju sveta, govori o žalosti, veselju, težavah, ljubezni itd. Vse to blues dela tako intimnega. To je tisto, kar ga razlikuje od drugih plesov znotraj swinga – čeprav imajo vse te zvrsti neko skupno jazz glasbeno podlago, se zelo razlikujejo v izraznosti. Občutek Je povsem drugačen. Ta izraznost in improvizacija, skozi katero plesalec izraža svoja občutja, je po mojem mnenju v bluesu bolj očitna kot pri ostalih swing plesih.

A: Je pa potrebno poudariti, da je ta blues, ki ga poznamo danes, težko definirati. Vanj je namreč primešanih ogromno različnih vplivov in ga lahko tudi plešemo na najrazličnejše glasbene stile in izraze. Tudi midva s Sabino sva vse to prištevala pod blues. A ne dolgo tega sem bil na delavnici The Crave v Dublinu na Irskem, kjer pa sta nam dva izmed učiteljev razložila, da je vse to, kar je pomešano z vplivi lindy hopa, tanga in drugih stilov, blues fusion. To pomeni, da sva torej tudi midva do sedaj večinoma učila blues fusion. Izvorni blues na primer je resnično zelo intimen. Nekoč ga niso plesali v odprti drži, kjer bi se držali za roke. Bili so skupaj, ali pa so bili narazen. Tudi tu se torej blues razlikuje od drugih podzvrsti swinga.

S: Koliko pa pri nas sploh poznamo izvorni blues in koliko ga je moč videti na naših plesiščih med našimi plesalci?
A: Težko je reči, kako natančno je bilo nekoč, saj tega v resnici ne vemo. Takrat ni nihče spraševal, kako se kaj naredi in kakšne so zakonitosti. Obenem tudi posnetkov začetkov bluesa nimamo. Zakonitosti v plesu postavijo šole, da se določeno znanje in stil lahko predajata naprej učencem. Pod pritiskom najrazličnejših vplivov, popularizacije in splošnega razvoja plesa med ljudmi, pa se izvorna podoba v svoji čisti obliki ne more obdržati.

Sab: Kar se zgodi, ko ljudje želijo plesati avtentičen ples, je, da pri gibih navajajo, od koga so dobili določen korak. Nekoč je namreč vsak plesal po svoje, si izmišljal svoje korake in figure. Na podlagi vseh teh različnih stilov in izraznosti plesalcev, pa je nastalo to, kar plešemo danes.
To je v resnici čar plesa. Torej, da se spreminja, razvija in vsak lahko doda svojo noto, svoj izraz.

A: Če smo že pri tem, je to čar življenja, kajne?

S: Kako torej vidita to, da se uvaja sodobne elemente in se pleše tudi na sodobno glasbo?
Sab: Menim, da je dobro poznati osnove in začetke, da plesalec ve, iz česa ples izvira in pozna izvorno glasbo. Na podlagi tega znanja potem lahko vidi, da je možno plesati tudi na drugačno. A smisel je vendarle v tem, da plesalec v plesu uživa in se lahko izraža. Nekateri se radi poglabljajo v zgodovino in izvorne gibe. Tudi sama rada vidim, da se pleše na izvorno glasbo in ne predvsem na sodobno, je pa dobro, da se oblikuje nekakšno kombinacijo. A bistvo vidim v izražanju, v spoznavanju svojega giba in sebe ter v veselju do tega.

A: Dejstvo je, da v Sloveniji ne plešemo bluesa kot takega, ampak zgolj in samo blues fusion. Menim, da bi bilo dobro, če bi se naučili tudi bolj izvoren blues.
A dejstvo je, da je vedno tako – človek si širi obzorja in tako v danem trenutku uporabi, kar mu ustreza. Najbolje je torej, da ima znanje, ve za kaj gre pri stvareh, in ko zasliši glasbo, zna to uporabiti na različne načine ter v različnih situacijah. Dobro je, da plesalec zna biti raznolik, nisem pristaš ukalupljanja v določen stil.

S: Zdi se, da se nekateri plesalci drugih zvrsti bojijo bluesa oziroma so zadržani glede njega. Pogosto tudi zaradi slovesa, da je zelo intimen. Je resnično tako zelo intimen, ali je lahko tudi le ‘ples kot ples’?
Sab: Seveda, lahko je le ‘ples kot ples’. A ob prvem stiku z bluesom ljudje sigurno najprej opazijo, da je glasba počasnejša in posledično je tak tudi gib, ki ji sledi. Ta kombinacijo sigurno ustvarja neko intimo. Nedvomno je res, da bližina, ki se lahko ustvari pri tem plesu, nekaterim povzroča občutke ogroženosti, drugim pa je ravno to najbolj všeč.

A: Razlogov je sigurno več, vsak ima verjetno svojega. A brez dvoma je eden izmed njih ta, da se nekateri bojijo bližine, stika s sočlovekom. Marsikomu težavo predstavlja tudi to, da ima pri bluesu preveč proste roke, da je preveč možnosti, kaj lahko naredi.
Sicer je tudi blues lahko zelo neoseben, a iz lastnih izkušenj lahko povem, da je veliko prijetnejši, če se med soplesalcema vzpostavi neka vez.Še en razlog, zaradi katerega morda nekaterim blues ni tako pri srcu, je, da mora biti plesalec zelo v stiku s seboj, da lahko dobro odpleše blues. To pomeni, da sebe čuti in ve, kaj želi narediti v določenem trenutku, je samozavesten in naredi tisto, kar zasliši v glasbi ter začuti v sebi. To se navezuje tudi na tisto, da imajo ljudje pogosto rajši plese, kjer so koraki naučeni, saj se jih lahko spomnijo in naredijo. Pri bluesu pa je potrebno poslušati glasbo in mora gib priti iz človeka samega. Lahko sicer tudi ponavlja gibe, ki se jih je naučil od učitelja, a veliko bolje je, da ples prihaja iz njega samega.

Sab: Prav zato se mi zdi, da je blues v veliki meri povezan s samim osebnim razvojem. Preko tega plesa se namreč posameznik lahko nauči odločnosti in samozavesti pri gibu, nauči se obzirnosti do soplesalca, nekakšne čutečnosti do partnerja. Velik čar tega plesa mi predstavlja to, da preko njega lahko plesalec samega sebe izpolnjuje in razvija.

S: Včasih se zdi, da nekateri plesalci drugih plesov ali zvrsti swinga na blues gledajo nekako zviška. Kaj bi po vajinem mnenju lahko bil razlog za to?
Sab: Sicer tudi v bluesu obstajajo določene figure, a ravno zato, ker je osnova prenos teže in ne toliko določeni koraki, ga morda nekateri lahko sprejemajo z rezervo. Zdi se jim preveč preprost. Res je, da je lahko ta prenos teže preprost, a kako temu dodati pestrost, kako ga narediti zanimivega, je tisto, kar je bolj kompleksnega. Plesalca na primer lahko ogromno delata na samem vodenju in sledenju. Prav zato, ker ni hiter ples, dopušča ustvarjanje čudovitih detajlov. To je pravi čar bluesa in na tem je potrebno graditi, to zahteva dosti pozornosti.
Včasih je morda tudi napaka nas, ki ta ples že plešemo, da radi rečemo, da se pri bluesu lahko dela karkoli, kar pa seveda ni povsem res.

S: Kaj pa lahko učitelj, glede na to da je blues tako svoboden ples, sploh nauči učenca? Kako potekajo ure učenja bluesa?
A: Ravno zato, ker je blues tako raznolik, ima učitelj neomejene možnosti, kaj pokazati. Če se v korake niti ne spuščamo. Le-te midva kot učitelja zelo malo učiva, saj se nama ne zdijo bistven element. Navadno vzameva nek lik in se skozi njega naučimo neko tehniko, določen princip. Učiva, kaj vse lahko plesalec v bluesu uporabi. Na nek način plesalcem želiva le razširiti obzorje. Torej če nekdo za neko stvar ne bi niti pomislil, da jo lahko naredi, mu midva pokaževa, da je to tudi ena izmed možnosti.

Sab: Učiva principe giba, komunikacijo s parterjem, torej kontakt. Potem principe, kako premikati svoje telo, iz kje izhajati, principe ritmičnosti, iskanje pestrosti v glasbi, kako se odzivati nanjo, improvizacijo, izražanje. Tudi izražanje se lahko nauči – da se ljudje sprostijo in vidijo, kakšne so možnosti, kakšni so načini izražanja preko glasbe in giba.

A: Pri tem plesu je zelo pomemben tudi mišični spomin, morda celo bolj kot pri drugih plesih. To pomeni, da plesalec pleše in pleše in s tem svoje mišice nauči, da se v določenih situacijah začnejo podzavestno odzivati, kot plesalec želi, da se. Tu ponovno pridemo do tega, kako se človek razvija skozi ples.

Sab: Osebno se mi zdi koristno, da se plesalec spozna s temi osnovnimi zakonitostmi plesa, saj mu le-te tudi pri ostalih plesih dajo mnogo večjo širino. Pri vsakem plesu namreč koristi znanje, kako voditi in kako slediti, kako usmerjati svoj ples, kako interpretirati glasbo ter improvizirati.

S: Ali so razlike med sledenjem in vodenjem pri bluesu in ostalih zvrsteh swinga?
Sab: Ni velike razlike. Morda je razlika v tem, da follower, torej tisti, ki sledi, malo manj v svoji drži teži nazaj, kot je bolj očitno na primer pri lindy hopu. Tu velja sproščena drža, v kateri stoji na svojih nogah. Osnova je iskati stik s telesom soplesalca. Torej se v nobeni smeri ne naslanja, ampak je osnova dotik.

A: Tako je, poglavitnega pomena je dotik. Dotik plesalca vodi. Seveda se lahko uporablja tudi ‘counterbalance’, ampak to v, recimo temu pravem, bluesu v resnici ni široko uporabljeno. Pri tem plesu je pomembno, da plesalca stojita na svojih nogah, se ne naslanjata eden na drugega in sta tako v najbolj sproščeni drži. Takrat plesalec šele lahko zares posluša sebe in svojega partnerja, takrat šele lahko resnično doživi ples.

Na osnovi tega pa potem lahko improvizira po svoje, se poigrava s proti ravnotežji, nadgrajuje svoj ples na neskončno možnih načinov. A osnovo je dobro poznati, jo obvladati in iz nje izhajati.
Dejstvo je, da to marsikomu ne gre prav dobro. Kot na drugih področjih v življenju imamo ljudje radi oporo [smeh]. Sami navadno nismo tako močni, kot bi bilo morda celo prav, da bi bili in tega, da bi bili močni, se pogosto bojimo. Bojimo se svoje moči.

S: Se po vajinem mnenju blues vsak lahko nauči?
A: Ja, vsak se ga lahko nauči, vendar naj pripomnim, da je morda v bluesu težje najti neko lastno območje, kjer se plesalec počuti najbolj udobno in mu najbolj leži, svoj izraz. Tega midva kot učitelja žal ne moreva naučiti, a pri bluesu je to pomembno.

Sab: Midva sicer lahko predava nekaj napotkov in nasvetov, kako se sprostiti in podobno, a znotraj tega mora vsak plesalec zase poiskati svojo pot. Nenazadnje pa je značilnost swinga v splošnem, da je izrazito individualen, torej, da v njem vsak posameznik išče svoj lasten izraz. Poskušati plesati kot nekdo drug, je nesmisel, saj taki poskusi navadno ne prinesejo ničesar dobrega.

S: Kaj pa kombinacije bluesa z drugimi plesi? Bi vzpodbujala učenje drugih plesov in vnašanje različnih vplivov vanj?
Sab: Sama rada spoznavam tudi druge stile plesa, na primer moderni ples, plesno-gibalne terapije in drugo. Vse te vplive potem vnašam v svoj način poučevanja in prav tako v svoj lasten izraz, držo, gib. Menim, da je iskanje navdiha in znanja na različnih koncih nedvomno dobrodošlo.

A: Moj način plesa je zelo oseben. Plešem in sproti vidim, kaj nastaja, zato mi ideja črpanja iz drugih plesov ni blizu. Je pa res, da z vajo in namenom lahko človek veliko naredi, od povsod kaj pobere ter vključi v svoj izraz.

S: Nadaljujmo s primerjavo med slovensko in tujo blues sceno. Kje vidita našo ob tuji? Kakšen je nivo domače scene?
Sab: Pri takih poskusih je najprej potrebno razdelati, s kom poteka primerjava. V Evropi so na primer scene, ki so še zelo v povojih. Nenazadnje je tudi naša še precej mlada in majhna. Sem pa kaki dve leti nazaj v Angliji doživela zares odlično vzdušje na njihovi blues sceni. Že res, da so bili tam najverjetneje res predvsem tisti, ki so hrepeneli po tem plesu, a zame je bilo to doživetje neverjetno. Plesišče je dihalo z glasbo, plesalci so se odzivali nanjo. Poleg tega pa sta me improvizacija in raznolikost, ki sem ju doživela med njimi, ves čas navduševali.

A: Je pa naša blues scena obenem ena izmed prvih v Evropi, ki je začela rasti. V resnici je blues scena v Evropi šele zadnja leta doživela nekakšen razcvet. Pravzaprav je šele kako leto ali dve možno zaslediti več delavnic na to temo, pred tem jih sploh ni bilo. Tudi mi, ki smo se želeli izobraževati na tem področju, smo imeli težave, ker delavnic preprosto ni bilo.
Težko je primerjati našo sceno s tujo, saj vsakič, ko gre plesalec v tujino, pride v krog ljudi, ki ne prikazuje dejanskega stanja tistega prostora. To so večinoma mednarodni plesalci, katerih ples je navadno na višjem nivoju od povprečja. Tem se pridruži le manjše število tistih lokalnih plesalcev, ki znajo manj. Zato je zelo težko primerjati scene med seboj.
Bil sem na primer na delavnici v Dublinu, ki jo organizira Chris Härm, ki je Avstralec, a ne živi nikjer. Delavnico v Berlinu organizira ta isti Chris, ki je torej Avstralec in ne živi nikjer [smeh]. On sedaj svoj trud usmerja v to, da bi se blues scena na mednarodni ravni hitreje širila. A kar zadeva te dogodke, velja, da je vsaj polovica udeležencev mednarodnih, ki ne odsevajo lokalne scene. Poleg povedanega pa je še  nekaj, kar nam onemogoča primerjati domač in tuj ples, in sicer to, da se tukaj vsi poznamo med seboj in vemo, kaj pričakovati drug od drugega. Ko plesalec pride nekam drugam, pa je vse novo in drugače. Seveda ga to navduši!

S: Pri nas večina blues plesalcev izvira iz lindy hopa. Kako je s tem drugod? Se kaj razlikuje?
A: V Evropi so blues večinoma spoznali tisti, ki so bili sprva seznanjeni z lindy hopom. Sicer se sedaj počasi z njim spoznavajo tudi taki, ki pred tem še niso plesali in je to njihov ‘osnovni’ ples, a scena je trenutno še tako majhna, da je takih, ki bi plesali le blues, zelo malo.
Na drugi strani je v Ameriki populacija teh, ki so začeli z bluesom in v njem tudi nadaljujejo svojo plesno pot, mnogo večja. Sam te scene ne poznam, a kot slišim, izgleda precej drugače, kot to, kar pod besedo blues poznamo mi. Tam naj bi plesali bolj avtentičen blues. Torej vlada zaprta drža, če ni zaprte, pa je ‘brake-away’, kar pomeni, da plesalca še vedno plešeta v nekakšnem pogovoru, a vsak zase solo. Za primerjavo – v Evropi vidimo ogromno obratov, zunanje poze, pol-zaprte drže, torej elementov, ki jih vidimo tudi v lindy hopu in drugih zvrsteh. Zanimivo doživetje je bilo, ko smo bili v Dublinu v prostoru, kjer preprosto nismo imeli prostora, da bi v svoj ples vključevali vse te elemente. To je čisto nekaj drugega.
Obenem se pozna tudi, pri kom nabiramo znanje. Je učitelj iz Amerike ali iz Evrope? Ravno na tej delavnici smo imeli učiteljski par iz Amerike, ki promovira bolj izvoren blues, drugi par pa je bil iz Francije. Na delavnicah je bilo moč videti ogromno razliko med lekcijami, ki smo jih prejeli od enega ali drugega. Medtem ko sta Francoza učila predvsem jazz elemente, bolj odprt način plesa, counterbalance in podobno, sta Američana učila bolj samo tehniko giba in zaprto pozo.

S: Kaj pa pogrešata pri nas?
A: Več ljudi [smeh]!

Sab: Tako je, predvsem bi radi videli, da se stvar razširi ter poveča in se ob tem zgodi določen razvoj v plesu. Zdi se, da se je le-ta nekako ustavil. Nekaj časa se je blues pri nas razvijal, sedaj pa malo stagnira. Zato se tudi na večerih pogosto dogaja, da je videti veliko lindy hopa v blues plesu, torej drže, korakov, vodenja in tudi glasba je večkrat lindy hopersko obarvana. Veliko je tudi sodobne glasbe.

A: Eden izmed najpomembnejših elementov pri bluesu v mojih očeh je samozavest. To pri nas zelo pogrešam. Lahko rečem, da pri vseh, a sam kot fant večinoma plešem z dekleti in to pri njih toliko bolj opazim. Zdijo se mi premalo samostojne, preveč pri plesalcu iščejo inspiracijo in neposredno vodenje. Ustvarjanje plesa v bluesu bi moralo biti bolj enakopravno z obeh strani.

Sab: Na naših plesiščih pogrešam tudi trenutke, ko se plesalca preprosto ustavita. Blues dopušča čudovite trenutke, ko si lahko dovoliš samo biti. Hitrejši ritmi tega ne dopuščajo, tu pa je glasba, ob kateri lahko zgolj si. Povsem pri miru, ali pa v komaj zaznavnem gibanju, a energija med plesalcema v povezavi z glasbo še vedno teče.

A: A to, da samo je, lahko plesalec doseže tudi v gibu. Ko ne razmišlja, ampak samo pleše.
Mnogi zmotno te trenutke, ko se plesalca povežeta v trenutku mirovanja, povezujejo s seksualnostjo, se jih ustrašijo, ali pa se jim zdijo neprimerni. Seveda je lahko tudi seksualna energija, a nikakor ni nujno. Ta tok se lahko vzpostavi med vsakim plesnim parom, če se le razumeta in se odpreta za to. Nekateri zamešajo bližino sočloveka s seksualnostjo, a to seveda ni isto. Ravno zato je blues odličen način, da človek preseže strah pred dotikom ter bližino ljudi in zna vzpostaviti svoj osebni prostor tudi v bližini drugega.
To lahko lepo povežemo tudi z našo vzgojo in vzorci, ki nam jih predaja. Dotik pri nas v veliki meri predstavlja določena namigovanja, čeprav morda sploh ni tak namen. Morda se je zato blues tako počasi razvijal v evropskem prostoru. Američani se vendarle zdijo mnogo bolj odprti in sproščeni na tem področju.
Če malo preusmerim razmišljanje in smem omeniti še eno željo glede naše blues scene. Rad bi videl, da bi pri nas še kdo začel morda celo učiti. Če že ne učiti, pa da bi predvsem na večerih imeli nekakšna spoznavanja novosti ali idej, ki so se nekomu utrnile in jih tako predstavi drugim plesalcem. Midva s Sabino sva trenutno za to bolj ali manj sama in to ni lahko. To naj velja kot vabilo in vzpodbuda vsem. Torej če ima kak lindy hoper, plesalec balboe, kdorkoli kako idejo, za katero meni, da bi se lahko uvrstila pod blues, pri čemer naj omenim, da smo zelo odprti [smeh], bi bilo zelo zaželeno, da nam jo predstavi. To je lahko tudi zgolj kaka animacija.

S: Bi za zaključek še kaj dodala?
Sab: Sama lahko rečem, da me je ta ples nedvomno spremenil. Naučila sem se izražati, pridobila sem samozavest, resnično mi je pomagal pri osebnostnem razvoju. Pri njem me privlači ta posebna energija, ki jo začutim pri tem plesu. To je kot tista češnja na vrhu smetane [smeh]. Izraz preko tega plesa, to je to. V življenje ti prinese radost.

A: Sam rad povem, da sem vedno rad plesal in zaradi plesa sem postal drug človek. Pa ne le z bluesom, ampak s plesom v splošnem. Človek pridobi samozavest, ker je v stiku z drugimi ljudmi, dobi od njih potrditev, je sprejet. S plesom zadovolji več osnovnih človekovih potreb obenem, se pravi bližino, sprejetost, tudi potrebo po fizični dejavnosti in tako naprej. Zato ga brez dvoma priporočam vsakomur. Če nič drugega, naj se sam doma premika na glasbo in se poskuša izraziti preko telesa.
Glede samega blues plesa bi pa tako povedal. V Sloveniji smo vsi, vključno z menoj, pogosto preveč zadrti, da bi sprejeli bližino sočloveka in bi se povezali. Te povezave ne znam razložiti in ne morem definirati, kako do nje pride. Ne vem, kakšen je razlog, zakaj tega ne naredimo. Morda se bojimo, še bolj pa verjamem, da se preprosto ne zavedamo, da je možno. Še do nedavnega sem bil tudi sam mnenja, da to povezavo lahko človek doseže le z določenimi soplesalci, ampak sedaj verjamem, da jo vsak lahko doseže. Če sodim le po zadnji delavnici, ki sem jo obiskal, kjer sem jo začutil z veliko večino plesalcev. Človek se samo sprosti in uživa. Brez pričakovanj, kaj bo soplesalec naredil ali spraševanj, kaj pričakuje od njega, brez obremenjevanja s tem, če bo soplesalec zadovoljen in podobnega premišljevanja. Ne smemo se toliko ukvarjati s tem, kaj bodo drugi, ampak biti predvsem sami s sabo zadovoljni. Predvsem pa se ne obremenjevati, če smo napačno stopili korak, ker tu sploh ni možno stopiti narobe. Potrebno se je prepustiti in sočloveku dopustiti, da je ob tebi tudi on sam svoj, brez pričakovanj kake ljubezenske zgodbe. Samo poslušaš se in si.

Sab: Naučiš se biti.

A: Tako je, naučiš se biti.