Tokrat vam pogovor zaradi njegove dolžine predstavljamo v dveh delih. V nadaljevanju sledi prvi del pogovora s Katarino in Suzano o prvem in edinem exchangu v Sloveniji – Black Water Blues Exchange, Bohinj, 8.–11. junij  2012

Na deževen dan sem se v eni izmed ljubljanskih kavarn srečala s Katarino in Suzano. Dve veliki ljubiteljici ter redni obiskovalki blues dogodkov domače in tuje scene. Tako veliki ljubiteljici, da sta se s pomočjo sodelavcev odločili pri nas organizirati mednarodni dogodek, s katerim želijo domačim plesalcem pokazati pisano paleto blues izrazov ter tujini, da tudi Slovenija pozna blues in ima kaj ponuditi. Predvsem pa je to lepa možnost, da se plesalci spoznamo, povežemo in skupaj preživimo nekaj veselih plesno obarvanih dni ob čudovitem bohinjskem jezeru.
Za več informacij o programu, če želite prebrati kaj več o učiteljih, DJih in glasbenikih in še kaj, pa lahko obiščete tudi spletno stran blackwaterblues.com, ali pobrskate za dogodkom na Facebooku.

S: Za začetek mi, prosim, povejta, kaj je ‘Black Water Blues’. O čem govorimo pod tem imenom?
K: Black Water Blues je dogodek s področja blues plesa, ki je zastavljen kot exchange, torej izmenjava. To pomeni, da osnovni poudarek ni na delavnicah in učenju, ampak na družabnem stiku med udeleženci. Namenjen je plesalcem z vseh koncev sveta, čeprav verjamem, da bo tokrat predvsem evropsko obarvana zasedba. To je priložnost, da se plesna druščina sreča in druži v sproščenem vzdušju. Ob večerih imamo pripravljen program plesnih zabav, dnevni urnik pa je zastavljen tako, da nudi čim več možnosti za spoznavanje in tkanje vezi med plesalci na domači ter mednarodni ravni.
Res je, da se udeleženci lahko na delavnicah naučijo določenih stvari, a kar se zadeva samega druženja in spoznavanja z drugimi plesalci, menim, da je udeleženec zelo prikrajšan na dogodkih, kjer je organiziranih več fiksnih dejavnosti. V tem primeru ima namreč že zjutraj, ali pa vsaj dopoldan prvo učno uro. Potem ima teh čez dan celo do štiri ali pet. Partnerje ves čas menja in tako s soplesalci nima časa zares spregovoriti ter jih spoznati. Zvečer je utrujen, gre pod tuš, si morda malo oddahne, potem pa hiti naprej na plesni večer, kjer ponovno pleše in  nima priložnosti spoznavati ostalih udeležencev, saj se navadno z njimi ne usede ter polovico ure nameni le pogovoru.
Na izmenjavi je mnogo več časa za druženje, ni takega tempa, je bolj sproščeno in so ljudje bolj spočiti. Je velika razlika.
Su: To je idealna priložnost, da domači plesalci spoznajo zunanjo blues plesno sceno. Mislim, da je tu podobna situacija kot pri lindy hopu, in sicer da imamo določene šole, ki jih obiskujemo vsi plesalci. Posledično imamo vsi zelo podoben način plesa. Zato so festivali in mednarodni dogodki idealen način, da plesalec pride v stik z nečim novim, da mu nova scena ponudi nove načine, nove izzive, srečaš nove, morda tudi boljše, ali pa vsaj drugačne plesalce, dobiš sveže zamisli in se potem tudi sam lažje izraziš.
K: Večina ljudi misli, da je primarni namen festivalov, da gre plesalec na delavnice, kjer se nauči nekaj novih gibov in teoretična načela za boljši ples. Sama menim, da je bistvo obiska festivalov to, da se plesalec sreča z novo sceno v drugem kraju, jo začuti, vidi razliko med tem, kar ima doma, kjer kljub raznolikosti plesalcev vedno obstaja neka skupna osnova, in tujimi načini ter izrazi.
Su: Pri nas je značilno tudi to, da velika večina plesalcev bluesa izhaja iz lindy hopa. V tujini to ni nujno. Tam so tudi plesalci, ki v osnovi plešejo blues ter taki, ki izhajajo iz kakega čisto drugega plesa. To pomeni, da je njihov izraz precej drugačen od našega. Na Black Water Blues je udeležencem ponujena idealana priložnost, da spoznajo to široko paleto plesalcev in stilov, ki jih znajo pokazati.
Obenem upamo, da bomo koga še dodatno navdušili za blues. Želja je, da bi pri nas preko tega dogodka plesalci dobili boljšo sliko o tem, kaj blues sploh je, ker mnogi tega ne vedo. Da bi v sebi začutili to vzdušje in spoznali ljudi, ki to že čutijo.
Namen je tudi preko te izmenjave našo sceno, čeprav je majhna, predstaviti tujini. Ko nas spoznajo tuji učitelji, plesalci, DJi, imamo večje možnosti za dodatne delavnice in ostale dogodke. Naš obisk blues dogodkov v tujini je namreč še zelo majhen, tako da nas v tujini le redki poznajo in vedo, da blues obstaja tudi pri nas. Morda se preko tega v prihodnje lahko odprejo še kaka nova vrata naši blues sceni, že obstoječim in novim plesalcem ter našim učiteljem.
K: Iz vsega tega sledi, da če naši ne gredo ven, mi tujino pripeljemo k nam [smeh]. Saj poznate tisto o Mohamedu in gori [smeh].

S: Je ta dogodek primeren tudi za take, ki z bluesom še niso tako domači oziroma so celo popolni začetniki?