Reportaža: PLES NA LEDU
Piše: Sara

25. februar nam je postregel z zares toplo soboto. Ravno prav sončno in pomladno, da se nas je luštna skupinica pridnih nabrala na ekološki kmetiji Porta (jap, to je pri Alešu … mora biti malo reklame za dobre stvari ;)) s prstki zagrebla v novoodtaljeno zemljo, kopala male luknjice in v njih potiskala stroke česna ter jim pošiljala prijazne misli, da bo čez nekaj mesecev letina bogata. Tako navdušeno nas je sonce pozdravljalo, da je naju s sosedo na gredi že prav peklo v zadnjo plat.

Ampak nekaj delovnih ur svežega zraka, prvi topli žarki pomladi ter nadvse okusno kosilo za tem človeka pošteno uspavajo. Če odločitev za udeležbo na drsalno-plesnem večeru ne bi padla že nekaj dni pred tem, bi Alešu kar resno predlagala filmski večer … Ki bi se najverjetneje kaj kmalu spremenil v spalni večer. Pa sem škorenjce pospravila v avto in sva se zapeljala po ovinkasti cesti od Podnarta v smeri Ljubljana.

‘Ta led se pa nekam zelo sveti …’ so bile moje prve misli ob pogledu na Lumpijevo drsališče v Tivoliju. Izkazalo se je, da sem si tudi malo napačno predstavljala koncept večera. Mislila sem namreč, da bo del ledu prekrit s preprogo in se bo na njej plesalo, drug del pa bo odprt za možne drsalkarje. A ne, Gregor si je to zamislil kot čisto pravi ples na ledu. Nenačrtovano je bilo torej le tisto svetlikanje na njem. Se spomnite zgoraj omenjenega mežikanja v toplo sonce? No, to sonce je poskrbelo za široke lužaste površine na drsališču. Pa si predstavljate, kaj pride iz vode čez led? … Prijetno drseča površina, zaradi katere nas je tamkajšnji delavec pridno opozarjal, naj bomo previdni, saj: ‘Res drsi.’

Ko sva z Alešem prispela do drsališča, sta se za ples na ledu opogumila šele dva para, Anja pa mi je zaupala, da gre le enkrat na led, kar je že izpolnila (sicer se je kasneje izkazalo, da je količina, ko jo beseda enkrat označuje, relativna in raztegljiva). Sama sem se obrnila na petah, se vrnila do avta in pograbila svoje lepe bele usnjene zobčkaste drsalke ter se podala prek vodeno-ledene  ploskve.
Sčasoma se nas je vendarle nabralo več in več in lepo število se jih je opogumilo ter si vsaj za nekaj minut nataknilo drsalke. Že res, da so tiste izposojene daleč od svojih lastnih (vsaj normalno nabrušenih), pa vendarle. Počasi se je tudi temperatura zraka znižala ter zmanjšala lužo, mi pa smo si jo pridno višali, slačili bunde ter plašče in veselo risali krivulje v led. To je pomagalo čevljastim plesalcem, saj je zdrsana površina vedno manj drsela, tako da je bilo sorazmerno s tem vedno več parov na ledu. A vendarle se nas je največ nabralo pri ledenem Shim-Shamu. Ste ga že doživeli? Najverjetneje le, če ste bili v naših vrstah na ta večer, saj zna biti, da smo bili čisto prvi, ki smo ga tako pogumno drseče odplesali. Bravo mi!

Po nekaj urah smeha, krikov in splošnega navdušenja, po nekaj urah ugotavljanja, kako boljši oprijem imam jaz na drsalkah z zobčki, kot pa moj soplesalec v čevljih ter odkrivanjih načinov, kako te zakone fizike lahko izkoristimo, po nekaj urah piruet, obratov in lovljenja ravnotežja, sva se z Alešem poslovila in namenila v center na pregrešno bogate palačinke.

‘Ej, veš, da sem se povsem zbudila!’

‘Aja, da si se?’

‘Jap, prav res. … Res je bilo luštno! Dobro se je to Jungle izmislil, svaka čast. Bo treba ponovit.’

‘Jap, res je bilo fajn.’

‘Pa veš, da sem prav res plesala na drsalkah! Haha, ko se navadiš, gre prav dobro!’

‘Sem videl, da si prav not padla.’

‘… Ampak jutri bo pa musklfibr …’

Malo ga je bilo res, a vsekakor je bilo vredno. Kot je Jungle napisal na FB, ga ni več baby pudra, ki bi premagal to izkušnjo. Pa Shim-Sham je tudi dobil nove razsežnosti.